31.August.2010 | 11:18
V nedeljo sva se z Andrejo udeležila kolesarskega vzpona na Lisco. Gre za 10km proge, ki se od starta do cilja dvigne za dobrih 700 nadmorskih metrov. Prijavljenih je bilo okrog 160 ljudi, vreme je bilo fenomenalno konkurenca pa tudi nabrušena. Pedel je rekord vzpona, ki sedaj znaša samo 28 minut in 16 sekund (to je en divji norc gonu 
).
Noge so bile kar dobro razpoložene in glede na treninge, ki sem jih imel zadnje dni sem imel občutek, da bi moral odpeljati klanec v kar solidnem času. Na zadnjem treningu sem potreboval za klanec dobrih 38min. V nedeljo pa sem stisnil na 35:19 (uradni rezultati). Ta čas mi je prinesel absolutno 22 mesto in tretje mesto v kategoriji od 26-33let. Prav tako se je odlično odrezala Andreja, ki si je s svojimi 49 minutami priborila absolutno tretje mesto v ženski konkurenci, v svoji kategoriji (do 30 let) pa je pobrala drugo mesto.
Dirka je bila fenomenalna, saj klanec ni hotel ravno "prostovolno predati" teh višinskih metrov . Zagotovo pa lepa popestritev zadnjih dni.
PS. Zahvaljujem se fotografu Bojanu Dremelju za nastale fotografije.
http://bojan.dremelj.info/skok_na_lisco_2010
24.August.2010 | 08:49
V soboto smo si skupaj ogledali film iz letošnjega DOSa. Bilo je prav prijetno obujati spomine, poklepetati s člani ekipe, navijači, .... Za vse, ki se premiere niste uspeli udeležiti, si lahko film prenesete ali pa si ga ogledate kar online.
Za prenos na svoj računalnik kliknite z desnim gumbom in izberite save as (shrani kot) mitja.rok.dos2k10.mpg (1,2GB)
18.August.2010 | 00:40
Sicer je že nekoliko starejša novička toda ker je zanimiva sem se odločil da si vzamem nekaj časa in natipkam eno objavico ter se malenkost "považim" z zadnjim ekstremnim dosežkom 
.
11. avgusta so me Andreja, Vlado in Željko povabili na gorski pohod. Odprava se je planirala že nekje od spomladi in ko sem zvedel da se končno gre sem bil ves navdušen. Odpravili smo se na Vevnico po poti življenja oz. Via della Vitta.
Za ogrevanje smo v sredo skočili popoldne oz. že bolj proti večeru na Malo Mojstrovko [po plezalni Hanzovi poti], se zvečer podkrepili z golažem v gorski koči pod Vršičem, nato pa v poznih jutranjih urah zakorakali v prve klance ter se počasi bližali zlogalsni steni.
Opremili smo se z vsem potrebnim varovanjem in takoj sem lahko testiral novo čelado in opremo (hlače, pas in nova majčka), ki mi jo je za rojstni dan podarila Andreja in družina. Sedaj je moja trda "buča" še nekoliko trša 
. Počasi smo se začeli vzpenjati po ozkih poličkah previsnih stenah, navpičnih in prečnih prečnicah. Bilo je fenomenalno. Čeprav sem do sedaj imel samo eno bolj resno turo sem kar uspešno požiral slino in počasi mlel meter za metrom proti vrhu . Manjši problem mi je povzročilo prečkanje "slapa", ker sem nekoliko majhen in nisem dosegel pravih oprimkov, poleg vsega pa je zima potrgala zajle in del poti je bil zelo slabo varovan, kar je naredilo določen davek na živcih . Sploh če si 200m nad tlemi in se zavedaš da ni pametno narediti bedarije .
Počasi smo priplezali iz najbolj tehnično zahtevnega dela ter se odpravili lepo proti vrhu Vevnice. Sledila je kaka urica nezavarovanega vzpenjanja po dokaj strmem pobočju, toda počasi so se živčki ohlajali in mašina je peljala vedno bolje . Na vrhu smo nacentrirali"giroskope", si čestitali, občudovali neverjeten razgled, nato pa se podali nazaj. Obiskali smo še bivak, ki je postavljen na prav neverjetnem mestu in ima čudovit potencial za kako višinsko pripravo .
Sestop je sledil po dolini Koritnice do avtomobila, ki nas je lepo pridno čakal v dolini . Ta tura je bila NEVERJETNA, vsekakor se bom še vrnil da popravim letošnje vtise, toda naslednjič bo nekoliko več izkušenj in pripravljenosti
Foto material pa si kot vedno lahko ogledate v galeriji.
16.August.2010 | 21:41
V soboto 21.08.2010 vas vabim na ogled premiere filma, ki ga je "zaigrala" ekipa 134 - tekmovalca Rok Mitja [jaz]. Gre za 48 minutni predstavitveni film naše najbolj ekstremne kolesarske preizkušnje Dirke okoli Slovenije. V 48 minutah smo skušali predstaviti najbolj dramatične in atraktivne trenutke 65 ur in 7 minut dolge preizkušnje.
Kje si lahko ogledam film?
Lokacija: Gasilni dom grahovskih gasilcev
Začetek predvajanja: Sobota, 21.08.2010 ob 19.00
Cena: Brezplačno s 15% popustom
Film je posnel, zmontiral in tehnično opremil Rok Ule.
Vljudno vabljeni vsi, ki vas vsaj malo zanima kako je prevoziti 1231km v "enem kosu".
19.Junij.2010 | 22:47
Rad bi se najlepše zahvalil Ule Roku, za tako fenomenalno izvedbo videa. Komaj čakam "ful" verzijo .
16.Junij.2010 | 14:49
Včeraj me je prijatelj Željko Jurkošek povabil na pohod v Julijsko visokogorje. Cilj vzpona je bila Divja koza, nato pa sva se sprehodila še po stezi Anite Goitan. Do sedaj nisem še nikoli prehodil tako zahtevne poti in zame je bil včerajšnji dan prava pustolovščina nabita z adrenalinom. Štartala sva v zgodnjih jutranjih urah ter se odpeljala proti Julijcem. Vreme je zgledalo še kar normalno zato sva se lotila vzpona. Cel čas so se mimo naju vozili oblaki, ki so se na trenutke porazgubili in čez nekaj časa ponovno vrnili. Tako da sva bila deležna sončnih, meglenih in na koncu tudi deževnih trenutkov.
Začetek ni bil nič posebnega. Vzpon po gozdni poti z nekoliko strmejšim naklonom, nato pa sva zavila na stezo, ki je vodila preko manjših potočkov do planinske koče. Nato pa sva se počasi odpravila proti "Podivjani" kozi . Steza je postajala vse bolj strma in približevala sva se bila stenam, kjer sva namestila na glavo čelado, kmalu po tem pa še varovalne pasove. Sledila sva začetku steze Anite Goitan, nato pa je Željko predlagal, da se vzpneva po brezpoju do vrha. Tako sem se prvič seznanil s terenom zahtevnosti 2+. Ker je bilo to zame prvič me je Željko navezal in varoval preko klinov. Šlo je brez težav, samo nekoliko počasneje zaradi previdnosti, nekako nisem zaupal štriku in nisem si želel odkotaliti v dolino (pot do dna je bila kar dolga in precej navpična )
Kmalu se je grapa po kateri sva lezla na vrh končala in odprl se je prelep razgled nad okoliške doline. Na žalost vse to ni trajalo dolgo, saj so oblaki poskrbeli, da ni bilo videti kaj več kot nekaj 10 metrov pred sabo. Nato sva se spustila nazaj po grapi, po kateri sva tudi prišla na vrh, ter nato nadaljevala naprej po stezi Anite Goitan. Sledil je še en adrenalinski spust po žlebu, ki ga ni in ni hotelo biti konec, nato pa prečkanje grebena in ponovno vzpenjanje po klinih. To je bila edina taka točka kjer se je količina adrenalina dvignila malce preko mej 
. Drugače pa sem nadvse užival v pogledih na globoke prepadne stene in ozke police po katerih sva se prebijala naprej.
Sestopila sva po stezi, ki pelje na Viš, nato pa nadaljevala po lepi planinski poti v dolino. Cel čas spusta pa naju je močil dež. Na spustu sem tudi konkretno začutil noge. Najbolj so me boleli podplati, ki niso vajeni novih planinskih čevljev (ki so se izkazali za zeeeelo preudaren nakup )
Tura je bila sicer nekoliko težja, toda odlična. Zagotovo se še vrnem v tiste konce, saj me zanimajo tudi okoliški vrhovi, kot so Montaž, Viš, greben Poliških Špikov,...
Ostale fotografije podviga lahko pogledate v galeriji.
PS. Fotografije na katerih sem jaz je ustvaril Željko!
Še enkrat bi se rad zahvalil Željku za prijetno, adrenalinsko predvsem pa varno turo, brez njega to nebi bilo mogoče. Upam da se kmalu ponovno povzpnemo nad 2000m in preverimo, če je ostalo še kaj adrenalina v sistemu .
16.Junij.2010 | 13:48
V petek 11.06 si je Matevž Lapanja za svojih 30 let zaželel kolesarski izlet. Že nekaj dni prej (v bistvu že na Lošinju) smo se dogovorili, da se skupaj z AS-Art (Andrej Sajovec) kombijem odpravimo na kolesarski izlet - destinacija Passo Stelvio. Nestrpno sem pričakoval ta dan . Že dolgo sem si želel od blizu pogledati to mojstrovino strmega pobočja in asvalta.
Končno je alarm zazvonil ob 4:00 in naznanil, da se je po hitrem postopku treba iz Ljubljane spraviti v Sežano. Na hitro sem spakiral opremo in vse ostale kolesarske in nekolesarke potrebščine ter odbrzel proti Sežani.
Ob 6:00 je 6 članska posadka že veselo drvela proti enemu najlepših klancev v Evropi . Vsi smo bili nasmejani komaj čakali, da se prikažejo hribčki, hribi in končno gore. Vožnja je bila prava žurka . Par 100km kasneje smo že gledali kako se mogočno v višave vzpenjajo vrhovi gora. Par km pred klancem smo se ustavili razložili kolesa, se upedenali v kolesarska oblačila in nafilali najnujnejše potrebščine za 26km dolg klanec in vzpon na 2760m. Pognali smo se po cesti in namesto ogrevanja najprej usekali kar kronometer, tempo je najprej narekoval Andrej, nato pa še Matevž. Kak km pred klancem smo se malce umirili, si oddahnili, nato pa na beli črti, ki nakazuje začetek klanca ponovno pognali pedala in vsak s svojim tempom in taktiko napadli klanec.
Na začetku klanec ne izgleda prav nič posebnega, povprečna strmina in cesta speljana čez gozd je skoraj vsakodneven prizor na domačih treningih, toda po kakih 10 kilometrih poti se začne vse skupaj spreminjati, strmina začne počasi naraščati, pojavijo se prve serpentine, strmina pobočja se močno povečuje, prav tako pa se začne odkrivati prečudovit pogled na okoliške vrhove, ki so bili takrat še dobro zasneženi. Nato pa se odpre mogočen pogled na pravo "lestev" serpentin. Skoraj "neskončno" število ovinkov do vrha . Srce kar zaigra in veselo se pritisnejo pedala.
Na vrhu se odpre prečudovit pogled nazaj na prevoženo cesto - pravi razgled za bogove. Ker pa smo imeli s seboj slavljenca se ne sme pozabit na uradni del . Vsi smo mu voščili, zaželeli kar se da lepe želje nato pa je Andrej iz kombija potegnil šampanjec in torto.
Po "veselici" na vrhu smo se počasi odpravili proti vznožju klanca. Vmes smo se fotografirali in zganjali neumnosti, vse dokler mi ni na 10 serpentini razneslo zadnje gume. Nato pa sem se pridružil Boštjanu v kombiju.
Izlet je bil naravnost fenomenalen, dobra družba, lepa narava in kolesarjenje pa je poskrbelo da tega dne še dooooolgo ne bom pozabil. Zagotovo pa se bom tam oglasil še kdaj
Ostale fotografije si lahko ogledate v galeriji, kjer je zbrano kar nekaj slik iz tega izleta.
15.Junij.2010 | 23:07
V soboto me je družina Klemenčič povabila na ogled Snežne jame. Čeprav sem bil močno utrujen od nekajdnevnega učenja preko celih noči (se je splačalo ), sem se z veseljem pridružil na "odpravi". Skupaj z Andrejo sva se odpeljala pod Raduho in se nato skupaj z vsemi udeleženci izleta odpravila proti vhodu v jamo. Čeprav je zunaj divjala vročina s 35°C, je bilo v notranjosti jame najprej -2°C nato pa se je proti koncu jame vse skupaj segrelo do celih 5°C.
Prva dvorana je popolnoma zaledenela in pod nogami se je bohotila 12m debela ledena odeja. Naprej pa smo si lahko ogledovali kapnike, ki so že zaključili svojo rast, ter prestrane podzemne sobane. Snežna jama velja tudi za eno najvišje ležečih kraških jam na svetu.
Meni osebno je klima v jami kar ustrezala ... NI DEŽEVALO in NI bilo VROČE . Več slikic tega naravnega fenomena si lahko ogledate v galeriji.
05.Junij.2010 | 22:38
Danes sva se z Andrejo v prijetni družbi (Maje, Sebastjana, Nataše, Lipca, Boštjana,...) udeležila 15 kolesarskega maratona češenj. Bilo je naravnost fenomenalno. Kaj več o tem bom dodal pod to novico jutri, ker danes nisem ravno razpoložen za tipkanje .
*EDIT
Maraton je bil en sam uspeh, lepo toplo vreme, prijetna družba in en kup smeha so naredili vse skupaj popolno. Štart maratona je bil ob 9:00 v Ljubljani. Letos se je tega kolesarskega dogodka udeležilo nekaj čez 1300 kolesarjev. Vse kar me je zmotilo je to, da nekateri resnično ne znajo voziti varno v skupini. Telefoni, bidoni, vetrovke in raznorazna ostala šara leti po tleh, povzroča nesreče in probleme drugim kolesarjem, prav tako pa takojšnje ustavljanje kolesarja, ki je predmet izgubil. Videli smo nekaj grdih nesreč, toda nam je uspelo priti na cilj brez kakršnega koli problema .
Na začetku sva skupaj s Sebastjanom skrbela za dobro moralo punc in jih vzpodbujala, jim dajala nasvete in priganjala da so jedle nujno potrebno "gorivo" . Kasneje pa se nam je pridružil še Matevž in Bošjan s svojo punco. Skupaj smo izvajali vragolije na koncu peletona in se imeli fenomenalno .
Ko je napočil skok na Sabotinski klanec pa sva skupaj z Matevžem odbrzela na čelo peletona in se pridružila dirki . Neverjetni 3.0 mašini je uspelo pobrati prvo mesto (seveda, če pa ima motor v kolesu ), jaz pa sem si priboril pozicijo okrog 15. mesta.
Po maratonu pa smo se prav lepo zabavali na zaključni prireditvi, ter uživali v češnjah
Objavil pa sem že nekaj slikic iz maratona (nisem bil strog pri izboru, tako da se bo lahko marsikdo našel na fotografijah).
22.Maj.2010 | 16:18
V nedeljo, ko se je lepo pokazal sonček in so se temperature dvigovale proti dvomestnim številkam se je na zadnjih kilometrih trase DOSa odvijala prava pravljica . Po enem letu priprav in razmišljanja kako bo in ali mi bo uspelo sem pritiskal na pedala kot nor in požiral zadnje kilometre. Toda pojdimo lepo počasi od začetka
V četrtek ob 20:00 je štartal prvi tekmovalec in vsi smo bili lepo postrojeni v garaži hotela Kras. En za drugim so izginjali tekmovalci na štartu. Štartalo nas je 64, čeprav je bilo 69 prijavljenih med njimi sem s štartno številko 17 štartal tudi jaz in temu primerna je bila tudi ura 20:32. Že na začetku nam je vreme pokazalo, da nam bo mešalo štrene. Namesto, da bi se zapeljali po rampi in štartali, kot se spodobi smo morali pešačiti zaradi spolzkega tepiha - par min pred štartom se je močno ulilo in konkretno namočilo štartno pisto .
Napočila je moja ura in odleteli smo proti Ilirski Bistrici. Adrenalin je šopal na polno, pedala so se vrtela in kolo je kar samo letelo v veter, ki se je precej močno zaganjal v prsa. Malce sem prilagodil hitrost - da nebi umrl ravno na začetku dirke ter nadaljeval. Nekje na poti preko Harij proti Kozini, se je prvič med dirko skisalo vreme in nam zmočilo drese. Kmalu smo dobesedno prileteli na prvo časovno kontrolo TS1 Šmarje. Tukaj smo izvedeli, da imamo probleme z GPS navigacijo. Na žalost so se letos organizatorji odločili za novega ponudnika GPS sledenja, ter tako pridelali kar nekaj negativne publicitete na ta račun. Toda nikoli ne gre vse po planu in tudi tokrat ni šlo . Na poti iz Kozine v Sežano pa so se pridružili tudi najglasnejši navijači v Sloveniji . Matevž je že pripovedoval preko megafona "ŠTA NE UBIJA ... JAČA", "GOOOOONIII", "NE GANE ME...",...
Dež nas je pustil ob morju pri miru, toda ko smo se bližali Novi Gorici smo že vedeli, da bo cel hudič. Bliskanje, grmenje in močan veter sta nas opozarjala, da se peljemo naravnost v nevihto. Kmalu so se po nas vsuvale težke dežne kaplje, besedo narave pa je podkrepil še močen veter. Bilo je prav adrenalinsko. Trasa se je počasi obrnila proti Predmeji, nevihta pa se je počasi umirjala, tako da smo na Predmejo vrteli pedala že v bolj skuliranem vremenu. Na vrhu sem si privoščil krajšo pavzo za preoblačenje in hitri servis "mašine", nato pa smo že naprej gonili proti Colu in Idriji. V Idriji pa se je ponovno začelo deževno vreme, ki se je proti Bovcu nekoliko izboljšalo, toda dokončno spridilo pri vzponu na Vršič. Temperature so se spuščale nižje in nižje, dež nas je pral in pral, klanec pa se je nenormalno dolgo vlekel. Na vrhu pa nas je še malce zasnežilo, tako da je bila veselica popolna. Tukaj sem naletel tudi na svojo prvo manjšo krizo, toda ekipa me je spravila nazaj k pameti . Na Vršič nam je Matevž zrihtal tudi nadomestno feltno (28 zobnik), saj je ragla na moji Fulcrumki počepnila že nekje pri Idriji. Na vrhu Vršiča me je ekipa ponovno spravila v človeku podobno stanje, zamenjala mi je dres, ogrela noge in roke, namotala name nekaj windstopperjev in me pognala naprej proti Kranjski Gori .
Tukaj pa nas je kmalu razveselilo suho in toplo vreme. Od Jesenic naprej nas je grel sonček in pozdravljale suhe ceste. Tudi hitrost se je malo povečala saj je motivacija kar sama rasla. Nekje okrog Preddvora pa sta mi Matevž in Sebastjan pripravila enega najlepših trenutkov na DOSu. Iz grmov sta priletela na svojih kolesih dva široko nasmejana obraza ter vse skupaj podprla z divjimi zvoki navijaških trobent . Najprej bi me kmalu kap od strahu, nato pa od veselja . Kasneje se nam je pridružilo še nekaj kolesarjev skupaj z Gorazdom. Skupaj smo se povzpeli na Šentjursko Goro. Pot proti Mariboru ni imela prav nobenih večjih zapletov, mogoče je za omenit, da bi bilo drugič dobro kolesarje opozorit, da je cesta ponekod totalno "zje****", saj so luknje v asfaltu na Črnivcu bile prava adrenalinska bomba. Prvo in edino spanje mi je ekipa privoščila kako uro do Maribora. Samo položili so me v kombi in že sem bil v najtrdnejšem spancu . Prebujanje je bila zgodba zase toda ne bomo se pritoževali . Potem pa je zletelo dalje, kilometri so padali, začelo pa je tudi ponovno deževati. Najprej kot lokalne nevihte, potem pa se je iz tega razvilo dolgotrajno deževje z nizkimi temperaturami in precej močnim vetrom. Povprečna hitrost nam je vztrajno padala in padala, saj smo delali vse več postankov. Nekako mi je do Apeč uspelo privrteti pedala, tam pa se je začela težka kalvarija. Nizke temperature in dež v kombinaciji z konkretno utrujenostjo so zahtevali svoj davek. Začelo me je močno zebsti in zlezel sem v podhladitev. Naredili smo daljši postanek, kjer sem ekipi omenil da ne vidim več smisla v nadaljevanju, ker me hudo zebe in da mislim, da nisem zmožen prevoziti preostanka poti. Ekipa se je močno zamislila, toda še vedno delovala enotno in proti cilju. Najprej so me ogreli, nafilali s hrano, nato pa se je začel projekt nepremočljive šprintarce . Sebastjan je porabil ogromno selotejpa da mi je naredil nepremočljivo plast selotejpa okrog mojih nog. Sicer sem za to plačal svoj davek (močno vneta kita nad gležnjem in poškodovana pokostnica) toda zeblo v noge me ni več . Preplezali smo Ptujsko Goro, kjer me je naspidiral še napis na asfaltu: "Mitja kralj Ptujske Gore".
Kilometri so ponovno leteli in vas za vasjo, mesto za mestom so ostajali za nami. Toda bolj smo se bližali Dolenski bolj nas je dohajala noč. Z nočjo pa še nižje temperature in ponovno kriza okrog 2-4ih ponoči. Izprosil sem še nekaj postankov in preoblačenja, toda zadnjega, ki se ga spomnim pred najhujšo krizo, smo naredili na bencinski črpalki v Krški vasi. Sebastjan me je zmasiral, pojedel sem nekaj kosov pice, in po kaki uri postanka smo se odpravili naprej. Matevž in Sebastjan sta se odločila, da smo dovolj blizu Postojne, da lahko uporabimo tudi kofein in pojedel sem 2 tableti koncentriranega kofeina. Računali smo na popolnoma drugačen efekt kot smo ga dobili, toda takrat ni bilo več pomoči. Par minut po zaužitju dveh tablet se je začelo spreminjati počutje. Najprej me je nehalo tresti od mraza, počutil sem se fenomenalno, hitrost se je dvignila na 30km/h, motivacija je bila nazaj,... čez 10 min pa enostavno "black out". Telo se je dobesedno samo izklopilo iz realnega sveta. Kako sem jaz prebrcal 70km+ mi še danes ni jasno. Ekipa pravi, da sem nekoliko več vijugal, da je bilo potrebno nekoliko več opominjanja s troblo, da smo se komaj premikali in da so mi govorili smeri zavojev, toda v mojem spominu teh kilometrov ni 
.
Spomin se je vklopil nazaj nekje pri Novem Mestu, kjer sem se začel spopadati z Vahto. "Moja mašina" se je počasi začela ponovno segrevati na neko pravilno delovno temperaturo in od Črnomlja naprej že peljala nekoliko bolje. Tam so se sicer pojavile prve tažave s pljuči. Mrzel zrak teh nekaj dni je povzročil, da me je vsak nekoliko bolj globok vdih močno bolel. Pomagal sem z z masko čez obraz, da je nekoliko segrelo vdihnjen zrak.
Toda premagovali smo že zadnje kilometre, pridružilo se mi je že ogromno prijateljev, kolegov, znancev in vsi so navijali za tekmovalca 134 in njegovo ekipo. Dvigoval se je adrenalin, bolečine je počasi zamenjalo veselje in dobra volja. V Kočevju se je karavani pridružil še Andrej [AS-Art] Sajovec in njegova žena. Ko sem ju zagledal ob cesti sem se prav nasmehnil, saj smo se celo traso zafrkavali malo tudi na njegov račun (HO HO HO... ). Prisedel je v naš kombi in začel z navijanjem .
Pred TS 11 so me konkretno naspidirali in zmotivirali, da je par minut pred mano Škof, 15 min prednosti pa ima en od Čehov. Medtem ko sem podpisoval TS 11 so mi namontirali Xentis obroče, ter se drli kot da je konec sveta . Zajahal sem Stoenko in kot da bi šele štartal DOS pognal pedala. Adrenalin je letel po žilah, noge niso niti vedele da je za njimi že krepkih 1100km, vse kar sem vedel je bilo, da hočem ujeti Škofa in prehiteti Čeha . Po ravnini je letelo nad 35km/h, v klance pa sem videl samo še pikico pred seboj. Škofa sem ujel že v prvem klancu, medtem ko je pot čez Bloško Polico naravnost letela. Hvala Gašperju in Alenki za lepo tablo na ovinku
Ko smo dobesedno leteli čez Grahovo sem opazil, da je pol vasi ob cesti, gasilci so se postavili na čelo kolone in užgali sirene, za mano pa se je vila dolga kolona avtov in kombijev . Vsi so navijali za 134 . Še dodatno je podžgalo in še močneje sem pritisnil. Kot bi mignil smo bili v Planinskih ridih in tudi tam ni šlo ravno počasi . Ovinki so en za drugim ostajali za nami, feltne pa so delale svoj značilni "WUUF WUUF WUF WUUF". V Postojno smo prispeli ob 13:39 in prvo vprašanje je bilo če smo prehiteli Čeha, katerega pred nami sploh ni bilo (pač še ena od fint ekipe v sklopu motivacije ). Toda samo zaradi tega se lahko pohvalim z etapno zmago na zadnji etapi, kjer smo še Juretu Robiču dali za 12 min tinte pit .
Ura je tako pokazala, da smo za prevoženih 1231km potrebovali 2dni 17ur 07min (65ur in 7 min). Števeč na kolesu pa je pokazal, da smo se "vozili" 51h in 43min. Vse ostalo do 65ur smo nabili s postanki zaradi neverjetno toplega in suhega vremena.
Sedaj je že nekaj dni mimo in jaz se počutim že fenomenalno . Že drugi dan sem si želel nazaj na kolo ter odkolesariti nekaj kilometrčkov, toda sem se raje odločil za nekajdnevni počitek zaradi moje precej zaotekle noge. Ena od kit nad gležnjem je konkretno zaotekla in začela "ribati na polno". Tako da do nadaljnega ne bom kaj veliko kolesaril ker si želim čim hitrejše okrevanje in povratek na ultramaratonske proge.
Naj za konec še povem, da je bila to moja prva "velika" dirka, če pa odštejemo še Juriš na Slivnico (lokalna MTB dirka), pa je bila to prav prva kolesarska dirka v moji "karieri" . Z rezultatom sem zelo zadovoljen saj sem izmed 69 prijavljenih bil eden izmed 27ih, ki so letos videli cilj, zasedel pa sem odlično 15 mesto . Fotografije iz te neverjetne bitke si lahko ogledate v galeriji.
Velika zahvala gre Andreji Klemenčič, ki mi je med treningom in celo dirko stala ob strani in me 110% podpirala.
Zahvalil bi se rad tudi svojemu očetu za podporo in spodbudo med celotnim projektom.
Velika zahvala pa gre seveda ekipi "Uživancija", ki se je resnično potrudila in naredila vse v njihovi moči da me je spravila okrog Slovenije. Brez vas mi nikoli nebi uspelo.
Posebna zahvala pa gre Matevžu Lapanji in Sebastjanu Komacu za nesebično pomoč, nasvete, neštete treninge in vzpodbudne besede na DOS 2010. Brez vaju DOS nikoli nebi bil DOS! HVALA!
Rad bi se še zahvalil vsem sponzorjem, ki so mi omogočili udeležbo na tako pomembni dirki. Tudi brez vas mi to nebi NIKOLI uspelo in samo zaradi vas smo lahko svetu pokazali kaj zmore notranjska trma .
Še enkrat vsem, ki ste pripomogli da je ta projekt uspel, NAJLEPŠA HVALA!
Izvedba: SLO-Design.com | © ROK Mitja 2005-2010 | Stran poganja: dBloggy PRO v5.01
