18.August.2010 | 00:40
Sicer je že nekoliko starejša novička toda ker je zanimiva sem se odločil da si vzamem nekaj časa in natipkam eno objavico ter se malenkost "považim" z zadnjim ekstremnim dosežkom 
.
11. avgusta so me Andreja, Vlado in Željko povabili na gorski pohod. Odprava se je planirala že nekje od spomladi in ko sem zvedel da se končno gre sem bil ves navdušen. Odpravili smo se na Vevnico po poti življenja oz. Via della Vitta.
Za ogrevanje smo v sredo skočili popoldne oz. že bolj proti večeru na Malo Mojstrovko [po plezalni Hanzovi poti], se zvečer podkrepili z golažem v gorski koči pod Vršičem, nato pa v poznih jutranjih urah zakorakali v prve klance ter se počasi bližali zlogalsni steni.
Opremili smo se z vsem potrebnim varovanjem in takoj sem lahko testiral novo čelado in opremo (hlače, pas in nova majčka), ki mi jo je za rojstni dan podarila Andreja in družina. Sedaj je moja trda "buča" še nekoliko trša 
. Počasi smo se začeli vzpenjati po ozkih poličkah previsnih stenah, navpičnih in prečnih prečnicah. Bilo je fenomenalno. Čeprav sem do sedaj imel samo eno bolj resno turo sem kar uspešno požiral slino in počasi mlel meter za metrom proti vrhu 
. Manjši problem mi je povzročilo prečkanje "slapa", ker sem nekoliko majhen in nisem dosegel pravih oprimkov, poleg vsega pa je zima potrgala zajle in del poti je bil zelo slabo varovan, kar je naredilo določen davek na živcih . Sploh če si 200m nad tlemi in se zavedaš da ni pametno narediti bedarije .
Počasi smo priplezali iz najbolj tehnično zahtevnega dela ter se odpravili lepo proti vrhu Vevnice. Sledila je kaka urica nezavarovanega vzpenjanja po dokaj strmem pobočju, toda počasi so se živčki ohlajali in mašina je peljala vedno bolje . Na vrhu smo nacentrirali"giroskope", si čestitali, občudovali neverjeten razgled, nato pa se podali nazaj. Obiskali smo še bivak, ki je postavljen na prav neverjetnem mestu in ima čudovit potencial za kako višinsko pripravo .
Sestop je sledil po dolini Koritnice do avtomobila, ki nas je lepo pridno čakal v dolini . Ta tura je bila NEVERJETNA, vsekakor se bom še vrnil da popravim letošnje vtise, toda naslednjič bo nekoliko več izkušenj in pripravljenosti
Foto material pa si kot vedno lahko ogledate v galeriji.
16.Junij.2010 | 14:49
Včeraj me je prijatelj Željko Jurkošek povabil na pohod v Julijsko visokogorje. Cilj vzpona je bila Divja koza, nato pa sva se sprehodila še po stezi Anite Goitan. Do sedaj nisem še nikoli prehodil tako zahtevne poti in zame je bil včerajšnji dan prava pustolovščina nabita z adrenalinom. Štartala sva v zgodnjih jutranjih urah ter se odpeljala proti Julijcem. Vreme je zgledalo še kar normalno zato sva se lotila vzpona. Cel čas so se mimo naju vozili oblaki, ki so se na trenutke porazgubili in čez nekaj časa ponovno vrnili. Tako da sva bila deležna sončnih, meglenih in na koncu tudi deževnih trenutkov.
Začetek ni bil nič posebnega. Vzpon po gozdni poti z nekoliko strmejšim naklonom, nato pa sva zavila na stezo, ki je vodila preko manjših potočkov do planinske koče. Nato pa sva se počasi odpravila proti "Podivjani" kozi . Steza je postajala vse bolj strma in približevala sva se bila stenam, kjer sva namestila na glavo čelado, kmalu po tem pa še varovalne pasove. Sledila sva začetku steze Anite Goitan, nato pa je Željko predlagal, da se vzpneva po brezpoju do vrha. Tako sem se prvič seznanil s terenom zahtevnosti 2+. Ker je bilo to zame prvič me je Željko navezal in varoval preko klinov. Šlo je brez težav, samo nekoliko počasneje zaradi previdnosti, nekako nisem zaupal štriku in nisem si želel odkotaliti v dolino (pot do dna je bila kar dolga in precej navpična )
Kmalu se je grapa po kateri sva lezla na vrh končala in odprl se je prelep razgled nad okoliške doline. Na žalost vse to ni trajalo dolgo, saj so oblaki poskrbeli, da ni bilo videti kaj več kot nekaj 10 metrov pred sabo. Nato sva se spustila nazaj po grapi, po kateri sva tudi prišla na vrh, ter nato nadaljevala naprej po stezi Anite Goitan. Sledil je še en adrenalinski spust po žlebu, ki ga ni in ni hotelo biti konec, nato pa prečkanje grebena in ponovno vzpenjanje po klinih. To je bila edina taka točka kjer se je količina adrenalina dvignila malce preko mej 
. Drugače pa sem nadvse užival v pogledih na globoke prepadne stene in ozke police po katerih sva se prebijala naprej.
Sestopila sva po stezi, ki pelje na Viš, nato pa nadaljevala po lepi planinski poti v dolino. Cel čas spusta pa naju je močil dež. Na spustu sem tudi konkretno začutil noge. Najbolj so me boleli podplati, ki niso vajeni novih planinskih čevljev (ki so se izkazali za zeeeelo preudaren nakup )
Tura je bila sicer nekoliko težja, toda odlična. Zagotovo se še vrnem v tiste konce, saj me zanimajo tudi okoliški vrhovi, kot so Montaž, Viš, greben Poliških Špikov,...
Ostale fotografije podviga lahko pogledate v galeriji.
PS. Fotografije na katerih sem jaz je ustvaril Željko!
Še enkrat bi se rad zahvalil Željku za prijetno, adrenalinsko predvsem pa varno turo, brez njega to nebi bilo mogoče. Upam da se kmalu ponovno povzpnemo nad 2000m in preverimo, če je ostalo še kaj adrenalina v sistemu .
15.Junij.2010 | 23:07
V soboto me je družina Klemenčič povabila na ogled Snežne jame. Čeprav sem bil močno utrujen od nekajdnevnega učenja preko celih noči (se je splačalo ), sem se z veseljem pridružil na "odpravi". Skupaj z Andrejo sva se odpeljala pod Raduho in se nato skupaj z vsemi udeleženci izleta odpravila proti vhodu v jamo. Čeprav je zunaj divjala vročina s 35°C, je bilo v notranjosti jame najprej -2°C nato pa se je proti koncu jame vse skupaj segrelo do celih 5°C.
Prva dvorana je popolnoma zaledenela in pod nogami se je bohotila 12m debela ledena odeja. Naprej pa smo si lahko ogledovali kapnike, ki so že zaključili svojo rast, ter prestrane podzemne sobane. Snežna jama velja tudi za eno najvišje ležečih kraških jam na svetu.
Meni osebno je klima v jami kar ustrezala ... NI DEŽEVALO in NI bilo VROČE . Več slikic tega naravnega fenomena si lahko ogledate v galeriji.
12.Marec.2010 | 09:51
V sredo smo se Izak, Jure in jaz odpravili na Slivnico. Zunaj so vladale prave sibirske razmere, toda za take vročekrvneže kot smo mi to ni nikoli problem. V bistvu živimo za take trenutke, ko nam avantura požene vročo kri po žilah . Start je bil iz Grahovega, spremljal pa nas je leden veter in ogromne količine pršiča, ki je vstrajno letel iz neba. Meni osebno pa je nov problem predstavljala bolečina v prsih, ki je posledica dveh zlomljenih reber (ja saj bi napisal kaj se je zgodilo ma mislim, da je škoda tipkanja ), toda kljub temu je še kar šlo proti vrhu. Seveda vedno sledim motoju: Kar nas ne ubije nas utrdi .
Proti vrhu se je znežna odeja malenkost odebelila, pozdravljati pa so nas začeli tudi snežni zameti. Na vrhu nismo mogli verjeti svojem očem, saj je bila cesta popolnoma "preurejena", okrog 4m globoka luknja pod vrhom Slivnice pa je dobesedno izginila iz obličja sveta (v bistvu je prežala pod snegom in čakala na nekoga, da zabrede vanjo).
Veter na vrhu je bil neverjeten. Snežinke, ki so zadele premrznjen obraz, so se čutile kot šivanke, ki prebadajo kožo. Toda cel čas smo se smejali ter uživali v snegu ter zametih. Z eno besedo bi se dalo opisati samo, če napišem, da je bil vzpon ena sama UŽIVANCIJA . Več fotografij lahko najdete v galeriji.
V nedeljo pa nas čaka zasneženi Snežnik. Zagotovo bodo priromale na stran tudi kake zanimive fotografije .
28.November.2009 | 21:12
Čeprav vreme danes ni bilo najbolj primerno za hrobolazenje, nikoli ne more biti tako slabo, da se z Izakom nebi odpravila pretegniti najinih nog . Izlet na Snežnik je bil planiran v nekolijo bolj jutranjih urah (ob 7.00), toda pogled skozi okno ni bil najbolj obetaven in noben od naju ni imel želje, da bi se premaknil iz tople postelje in odkorakal naravnost v dež .
Sprehod sva odpovedala, toda ob 11ih me je poklical Izak ter poprašal, če sem še vedno zainteresiran. Bil sem že nekoliko bolj naspan in pripravljen za kako neumnost . Na hitro sem pojedel "zajtrk", spakiral nekaj najnujnejše opreme in že sva se vozila proti Gašperjevemu hribu. Pogled v nebo je bil bolj ali ne negotov toda nekako napoved je bila obetavna - popoldne bodo padavine ponehale. Ob startu v Grahovem ni deževalo, se je pa zato toliko bolj vsulo, ko sva parkirala avto. Toda če prideš tako daleč, seveda ne greš kar tako domov. Oblekla sva nepremočljive vetrovke in takoj zagrizla klance.
Imela sva kar močan tempo, toda pobočje je bilo spolzko in zelo blatno, zato se je tudi poznalo na času vzpona (55min). Na poti sva opazila, da nama je pot prekrižal medved. Po sledeh, ki so bile osale za njim, sva opazila da je tudi on imel probleme z premikanjem po stezi - kot kaže tudi mrcini s pogonom na "vse širi" drsi v takem vremenu .
Ko sva prišla nekje na polovico poti se je dež spremenil v sneg, in nato sva lepo tacala po frišno zapadlem snegu. Čeprav ga ni bilo veliko, je bilo prav zabavno (prav malo je potrebno da so otroci veseli ). Padavine so proti vrshu ponehale, in za 1,523s se je nad nama celo zajsnilo in videla sva kristalno modro nebo in košček sončka, ki se je nato hitro ponovno zavil v meglo.
Spust je bil kar zahteven, zato si je Izak nataknil dereze, jaz pa sem bolj uporabljal staro tehniko drajsanja po rokah, riti in nekontrolirane "vožnje" po spolskem listju. Skratka bilo je fenomenalno . Kako fotko več si lahko ogledate tudi v galeriji.
Po štirih urah sva bila "že" doma in se lepo grela s čaji.
13.November.2009 | 22:50
Danes v jutranjih urah sva se z Izakom odpravila proti Snežniku. Kazalo je na lepo in sončno vreme toda čakalo naju je neprijetno presenečenje - gosta megla. Kljub temu je bil sprehod fenomenalen.
Moje noge potrenujejo malo razmigavanja in "raztezanja", kajti vse skupaj je še vedno nekoliko otečeno, čeprav se je bolečina že počasi umika v ozadje (še kako drži Armstrongov pregovor: "Pain is temporary. It may last a minute, or an hour, or a day, or a year, but eventually it will subside and something else will take its place. If I quit, however, it lasts forever."). Po nasvetu zdravnika redno migam na sobnem kolesu in skrbim, da je vse skupaj dobro razmigano toda, nekaj je treba narediti tudi za moč mišic, zato sem danes poizkusil kar z pohodništvom. Rezultat je dober in mislim, da bom s procesom kar nadaljeval . Malce sicer nagaja še od nesreče boleč gleženj toda trdi čevlji mu dajejo dovolj dobro oporo in v hrib sem lahko zagazil kot tank .
Na poti naju je presenetil beli in pomrznjeni sneg, kateri se je z vsakim metrom višine samo še poglobil. Nekdo se je sicer lotil vzpona že pred nama toda steza se je nekje na polovici kar končala in nadaljevanje je sledilo v neshojen sneg in udiranje do kolen ali še čez. Bilo je prav prijetno .
V trenutku sva bila na vrhu in z veseljem je bilo pogledati "kristalno čist" razgled . Koča je bila zaprta in veter ni adeve naredil prav nič bolj prijetne, zato sva zelo hitro odkorakala nazaj v dolino. Med spustom sva z Izakom premlevala razne plane za leto 2010, ter uživala v snegu . Kot kaže bo ta pohod postal kar tredicionalno petkovo jurišanje na Snežnik . Sratka rekreacije zagotovo ne bo manjkalo .
20.Junij.2009 | 01:14
V popoldanskem času sem se danes (včeraj) odpravil, v spremstvu prijetne družbe, do slapa Orglice. Pot do slapa je nezahtevna in lahko prehodna. Ker je bila temperatura okolice za nekaj stopinj nižja, kot v dolini in drugje, mi je bil izlet še toliko bolj všeč
Sprehod vzame dobre pol ure in že nas pozdravi šumenje vode. Preskoči se še nekaj kamnov, prepleza kako skalo in že prši hladna voda po vročem telesu ... mmmm ... fenomenalna osvežitev. "Legenda" pravi, da vsak požirek te vode podaljša življenje za 2 leti ... če je to res mislim, da mi še doooolgo ne bo hudega .
Zelo prijeten izletek, ki ga bom definitivno ponovil v obdobju ko bo malenkost več vode.
31.Maj.2009 | 21:44
V petek sem v prijetni družbi pohajal po svetem Primožu nad Kamnikom. Izlet se je začel v jutranjih urah, ko sva se s Katjo, s kolesi odpravila proti vznožju sv. Primoža, nato pa nadaljevala pot proti vrhu peš.
Naredil sem nekaj fotografij, ki si jih lahko ogledate tukaj.
13.Januar.2009 | 00:13
V nedeljo sva se s sosedom Klemenom odpravila na prvi letošnji pohod . Izbrala sva destinacijo Snežnik. Že dolgo me je mikalo, da bi se povzpel na popolnoma zasnežen vrh Snežnika. Glede na to, da je letošnja zima ZELO skopa s snežno odejo v naših krajih, tega ne morem reči za višje ležeče predele , kajti kar nekaj debelih ur sva gazila sneg, ki se je udiral do kolen, če pa sva imela srečo pa tudi do pasu .
Vse skupaj sva začeva v jutranjih uraj v precej hudem mrazu. Ob 7.00 zjutraj sva v avto spakirala najnujnejše stvari (pijačo, nekaj čokolade ter Nikon), ter se odpeljala proti snežniškim gozdovom. Parkirala sva precej nizko, ker je bila cesta proti Gašperjevemu hribu kar precej zasnežena in noben od naju ni hotel svojega časa posvetiti kopanju snega in potiskanju avtomobila. Avto sva zato pustila v Leskovi dolini ter začela grizti kilometre .
Višje kot sva hodila topleje je postajalo (ja prišlo je do inverzije - v dolini je bilo okrog -20°C, medtem ko je bilo na vrhu Snežnika samo -5°C). Toda najin pohod nebi bil "najin", če nebi vsaj enkrat zalutala in krenila iz pravilne poti . Tako se je najin "sprehod" precej razvlekel. Sva pa vrh Snežnika osvojila iz popolnoma nove smeri .
Ker sva na vrh prišla že precej pozno, sva si privoščila skodelico toplega čaja, pokramljala par besed s prijatelji iz TKD Sovice , ter poslikala par fotografij, nato pa odhitela nazaj proti najinemu avtomobilu.
Pohod sva zaključila okrog 16.00 popolnoma izčrpana in brez moči. Še zadnje atome čokolade sva porabila za spuščanje po ledenih ploskvah, ki so se naredile na prisojni strani. Note to self: "V nahrbtnik VEDNO spakiraj dereze!".
Par fotografij sem objavil v spletni galeriji, tako da če vas zanimajo si jih lahko ogledate tukaj.
14.Januar.2007 | 14:55
Včeraj sem si po dolgem času spet vzel nekaj časa zase. Odločil sem se, da se odpravim malce v gore. Nisem si hotel izbrati kakega pretirano težkega vzpona, zato sem si ponovno zadal nižje stoječi cilj -> Nanos. Upal sem tudi na to, da bo popravil svoj slabi vtis, ki sem ga dobil na svojem zadnjem večjem kolesarskem podvigu. Tudi tokrat nisem grizel kolen sam , mučenju se je pridružila tudi Maša. Čeprav sva začela vzpon precej pozno (ura je bila krepko čez 12), sva lahko s počasnim tempom počasi premagovala višinske metre in se bližala vrhu. Mislim, da je Maša dokončno odkrila, da hribolazenje definitivno ni njen hobi (samo ocenjujem njen izraz na obrazu nekoliko pred vrhom , ko je vsa utrujena gledala vrvi in kline), zato bo očitno ostala še naprej zvesta svojemu Photoshopu.
Začuda na vrhu ni pihalo - bilo je presenetljivo mirno. Sem in tja se je se je zganila kakšna sapica, toda na splošno je bilo toplo, sončno in mirno. Odšla sva na topel čaj, se spočila, pojedla najine sendviče ter se odpravila nazaj v Razdrto po položni strani. Med spustom sva odkrila še nekaj malih zaplat snega (ja, imela sva srečo). Kmalu je sledilo tudi nekaj kepanja . Čeprav tole ni najbolj nenavadno za ta čas, bi rekel da je letos prav omembe vredno - ŠE VEDNO NI 0 SNEGA 
. Tudi slikati ni bilo moč kaj veliko, kajti pogled je bil bolj slab in rastlinje ni še popolnoma oživelo, čeprav se že kažejo prvi znaki pomladi
Izvedba: SLO-Design.com | © ROK Mitja 2005-2010 | Stran poganja: dBloggy PRO v5.01
